Prvi zabeleženi dokumenti, v katerih so omenjene terme Herculane, segajo v leto 153 našega štetja, v rimsko obdobje. Zaporedoma pod madžarsko, otomansko in nato avstro-ogrsko oblastjo so kopališča Herculane v 19. stoletju doživela nesluten razvoj, ko so poleg glavnega namena zdravilišča postala tudi kulturno-rekreacijski objekt. Naselje so obiskale velike osebnosti tistega časa, med drugim cesar Franc Jožef, ki pravi, da so herkulanske terme »najlepše letovišče na celini«, njegova žena, cesarica Elizabeta Avstrijska, znana tudi kot Sissi, pa je imela posest v mestu, Vila Elisabeta.
Obstoju več kot dveh tisočletij letovišča je botrovala čudežna učinkovitost njegovih termalnih vrelcev in tudi slikovita naselbina letovišča v dolini, zaščiteni z gorami. Trenutno je območje vključeno v zavarovano območje Natura 2000.
Na žalost so danes terme Herculane živ opomnik propadanja zdraviliške dediščine. Balneološko-klimatska oprema je večinoma zaprta, dostop do termalnih virov je omejen, zgodovinsko središče je v zapuščenem stanju. Vendar pa je iz te degradacije mogoče izluščiti elemente, ki bodo oblikovali nov začetek, elemente, ki bodo vektorji nove razvojne faze tega letoviškega mesta.
Terme Herculane lahko vidimo kot idilično mesto, kjer prevladujejo sledi zgodovine, ki se zaradi svoje bogate arhitekturne dediščine predstavljajo kot muzej na prostem. Gre za pomemben identitetni steber območja, steber, ki ga sestavlja 74 objektov, ki jih najdemo na Seznamu zgodovinskih spomenikov 2010: 14 arheoloških najdišč, 55 združb in arhitekturnih spomenikov, 5 spomenikov javnega značaja – kipov.
Poleg tega je naselje zasnovano po zamislih/načrtih Wilhelma Doddererja, priznanega arhitekta in urbanista tistega časa. Je kolektivni um pod vplivom in organiziran glede na dogodke, povezane z mitološkimi ali zgodovinskimi liki, ki so postali tudi del nesnovne dediščine tega kraja. Tako legende o Herkulu ali zgodbe, povezane s prihodom cesarice Sissi, postanejo leitmotivi v reprezentaciji lokalne kulturne identitete.
